Dohtar 666

Objavljeno na med.over.net:

Pozdravljeni!

Morda to ni prav naslov, a upam, da se bo le našel kdo, ki bi mi znal pomagati.
Od kar mi je pred nekaj meseci umrl oče, sem že nekajkrat pokukala na ta forum in skupaj z vami delila solze.
Zanima me sledeče.
Ali kdo ve? Pacient umre v KC, svojci odrečemo obdukcijo. Na tistem listu,ki smo ga dobili sicer res piše, da obdukcije ni, vendar je list izdala sodna medicina na KC.
Dobila sem podatke, da truplo, ki ni namenjeno na obdukcijo, nikoli ne dajo na sodno medicino, ampak ostane (nekje v klatnih prostorih KC), dokler ne pridejo ponj s pogrebnega zavoda.
Ne vem kako je s tem, me pa strašno zanima. Mi nismo dovolili obdukcije, sumim pa, da bi lahko KC kljub temu naredil obdukcijo, ravno zato, ker je truplo pogrebnemu zavodu bilo predano s strani sodne medicine.
Morda kdo ve, kakšni so običaji oz. navade?
Da bo nekoliko bolj jasno naj pojasnim še, da je oče umrl med operacijo.

Hvala za vso pomoč.

Zgodba bralke mi ponuja nekaj v premislek. Nekdo umre, svojci ne dovolijo odvzema organov. Kljub temu se poajvijo indici, da se je to vseeno zgodilo. In glede na to, da v zdravstvu ni nadzora niti pri osnovnih stvareh, je zelo možen tudi nezakonit odvzem organov.

Torej dejstva: vsak odvzet organ se naprej proda po povprečni ceni 3000 evrov. Zdravemu človeko zlahka vzamejo pet organov, torej v vrednosti 15.000 evrov. Seveda svojci niso dovolili odvzema, a čaka nas naslednje dejstvo: svojci so odšli domov žalovat, truplo je ostalo pri zdravnikih, vredno je 15.000 evrov, nihče ne gleda, niti bog ne…

Zakaj bi pustili 15.000 evrov iti pod zemljo? Zdravniki imamo radi denar, saj veste a ne? Vzemimo jih, nihče ne bo nikoli vedel…

Seveda je njihov izgovor, če bi jih zasačili na delu, da so hoteli le zagotoviti nujno potrebni organ nekemu revežu. In res: včasih se v časopisu pojavi neka raca, da je nek revež dobil svoj težko pričakovani organ. In to je tako pomembno, da mora pisati v časopisu. In še podčrtano, da je bil revež.

A cena organa za transplantacijo je povprečno, kot že rečeno, 3000 evrov. Kako si lahko revež to privošči??? Seveda si ne more! Tisto je bila le časopisna raca, ki vzdržuje vero v darovanje. In kaj torej delajo naši vrli zdravniki?

Organe enostavno vzamejo, čeprav niso imeli dovoljenja. Temu se reče da so ukradli organe. Potem jih za drag denar prodajo v tujino, denar pa v svoj žep.

Počasi se mi začenja dozdevati, zakaj je moral umreti mali Bor in še toliko drugih otrok… Otroške organe je težje dobiti kot pa tiste od odraslih ljudi. Njihova cena je še višja, saj bodo bogataši plačali še več kot je povprečna cena, da bi lahko njihov bogataški otrok živel naprej… za ceno življenja enega revnega otroka.

Sosed je zdravnik. V delovni čas se mu šteje praktično vseh 24 ur, oziroma vsaj 20 ur na dan, takoimenovano “stanje pripravljenosti”. Torej bi ta zdravnik moral biti pripravljen na operacijo in ostati trezen, kljub temu pa pije vse mogoče žgane pijače. Zabava pri njem je skoraj vsak dan; bogate gostije, pikniki, žari, ter seveda čisto navadne pijanske žurke s prijatelji.

Ta zdravnik se pogosto udeležuje “izobraževanj v tujini” ki se izvajajo na lokacijah, ki so daleč od vsakega slovenskega standarda (Kazakhstan, Severna Koreja, Kitajska). Kako naj ustanove v teh državah izobražujejo naše zdravnike?
Nadalje se izvajajo tudi izobraževanja v bolj razvitih državah (Izrael, ZDA-Teksas, Nizozemska-Amsterdam).
A vendar, Izrael je po podatkih ZN med prvimi desetimi državami na Svetu glede prostitucije, Teksas je vodilni po številu javnih hiš v ZDA, Amsterdam pa je splošno znano evropsko središče prostitucije. Slednja pa je prav tako pogosta v prej naštetih revnejših državah.

Torej lahko sklepamo da se naši zdravniki v tujini sploh ne izobražujejo, temveč je to le izgovor za brezplačne počitnice, polne spolnih in drugih iztirjenih aktivnosti?

Zdravnik dobiva po 10.000 € na mesec, hoteli in javne hiše v tujini stanejo dodatnih 20.000 € na mesec. Takih zdravnikov je v Sloveniji na stotine, če ne celo več. Če bi ti zdravniki dejansko opravljali svoje delo, bi bile čakalne vrste krajše in več pacientov bi preživelo. Privarčevali bi tudi na milijone evrov, ter jih porabili za nakup nove opreme.

Vkolikor nimam prav, naj UKC Ljubljana pokaže dokumentacijo glede izobraževanj v tujini.

Nadalje ima omenjeni zdravnik tudi redni letni dopust (obvezno počitnice na jahti), temu sledi še študijski dopust, dolge prvomajske in novoletne počitnice nikoli niso bile problem… Pa kdaj sploh ima kak delovni dan?
Nemogoče si je predstavljati da se nekdo vse življenje samo izobražuje, po izobraževanju nato dopustuje, nikoli pa ne dela. Smisel izobraževanja je ravno izboljšanje dela in boljša skrb za paciente, ne pa da nekoga sploh nikoli ni na delovnem mestu.

Kje so dokazila o teh izobraževanjih? Kakšni so skupni stroški vseh teh izobraževanj?
Kako to, da vsa izobraževanja niti malo ne prispevajo k kvaliteti zdravniškega dela?
Kako to, da tako super izobraženi zdravniki niso sposobni izvesti ene navadne operacije?
In če že poskusijo, potem pacient umre, kriv je pa “splet okoliščin”.

Poleg izobraževanj v tujini še delovanje Medicinske fakultete. Domnevno zahteven študij, a veliko novopečenih zdravnikov nima osnovnega pojma o svojem delu. Tako lahko slišimo mnenje, da je treba vsako vročino zbijati in to takoj, po možnosti celo z dvojnim ali trojnim predoziranjem. A vsak osnovnošolec ve, da je nekaj vročine koristno in se tudi ne sme zbijati takoj, sploh pa ne s predoziranjem.

Ampak nekateri zdravniki tega enostavno ne vejo. V čem je trik? Postali so doktorji, a študirali niso. Torej jim je doktorat enostavno poklonjen, ker so iz bogatih družin. Na drugi strani pa veliko dobrih, srčnih študentov, ki bi zanesljivo postali dobri zdravniki, ne morejo dokončati študija. Ali nimajo denarja za študij ali pa jih profesorji na MF enostavno odstranijo s fakultete s podeljevanjem negativnih ocen.

V slovenskem zdravstvu torej ne gre samo za pokvarjenost dela zdravnikov, temveč tudi za vlogo neprimerne Medicinske fakultete in pohlepne zavarovalnice, ki vsak mesec pošilja položnice, denar pa porabi za lasten luksuz.
Denar le deloma pride do zdravstva, tam pa gre seveda za luksuz priviligiranih zdravnikov, medtem ko pravim zdravnikom ostanejo le drobtinice.

Omenjeni del priviligiranih (in pokvarjenih) zdravnikov ta denar večinoma zapravi v tujini. Kako, si pa skoraj ne upam predstavljati, ker je naravnost ogabno. Dejansko za dobre zdravnike in paciente ne ostane skoraj nič.

Vkolikor ne bomo ukrepali, bo delež pokvarjenih zdravnikov naraščal.
Medicinska fakulteta in zdravstvena zavarovalnica tudi prispevata svoje.
Tako bojo še preostale dobre zdravnike pregnali v tujino, primeri kot je Bor Nekrep pa se bojo ponavljali.

Za našo povsem zdravo deklico smo morali v zadnjem letu opraviti vsaj deset pregledov pri logopedu, vsaj deset pregledov pri psihologu, vsaj deset pregledov pri razvojnem psihologu in še enkrat bi nas radi poslali na deset pregledov pri nekem drugem psihologu.

Poleg tega so občasni pregledi pri otroškem psihiatru, na istem oddelku pa še redna (tedenska) fizioterapija.
Včasih imamo tudi 2-3 zdravniške preglede na teden. To pomeni 100-150 pregledov na leto. Niti zelo bolni ljudje nimajo možnosti da bi šli na 150 pregledov v celem življenju, kaj šele v enem samem letu. Naša punčka je povsem zdrava, pa četudi bi imela kakšno bolezen je število letnih pregledov večje kot jih drugi pacienti imajo v celem življenju!

Pred nekaterimi zdravniškimi pregledi nas celo pokličejo po telefonu in vprašajo, če bomo prišli. Kakšna pozornost! Večina pacientov zaman kliče zdravnike in išče pomoč. Ponavadi nihče ne dvigne telefona in je treba poklicati vsaj desetkrat.

Mogoče pa v Sloveniji le ni tako malo zdravnikov, kot nam poskušajo dopovedati vsakič, ko naredijo očitno malomarnost.

Vse to brez diagnoze, na podlagi mnenja zdravnika s pediatrične klinike, ki trdi da deklica ne sedi vzravnano, pri tem pa pozablja da deklica ni imela primerne prehrane in je bila kronično podhranjena. Ko se je prehrana uredila, se je deklica okrepila in lepo sedi.

Prehrano je omejil ravno eden od zdravnikov, ki je sicer dekličin sorodnik in se poskuša dokopati do njenega premoženja. Deklico je že večkrat poskusil fizično poškodovati, ker sem mu to preprečil, se zdaj s svojimi zdravniškimi kolegi dogovarja za nepotrebne zdravniške preglede, namen katerih je deklico stigmatizirati in psihično zlomiti.

Pri tem ne izbirajo sredstev, zdravnikov, ki z veseljem sodelujejo pri nadlegovanju naše deklice, pa jim tudi ne manjka.
To pa je ravno nasprotno od njihovih trditev, da operacije ne uspejo ker imajo premalo kadra in premalo časa itd. itd.
Zdaj našo deklico mrcvari že 20 zdravnikov, pošiljajo nas pa še na nove preglede. Kako je mogoče, da se z enim domnevnim pacientom ukvarja 20 zdravnikov? Ne bi bili vsi ti zdravniki nujno potrebni kje drugje, na primer na Urgenci ali Onkološkem inštitutu?

Kratek opis dogajanja na pediatriji:

Zdravniki na pediatrični kliniki enkrat na dan obiščejo sobe, v skupini pet ali šest zdravnikov. Vizita ali nekaj takega.
Dopoldne pogledajo dve sobi, potem za nekaj ur izginejo (kosilo plus kava plus obvezni “strokovni” čvek). Popoldne se spet pojavijo in pogledajo še eno sobo. Ne dajo nobenega mnenja, nobene diagnoze, nobenega nasveta ali pomoči.
Samo sprehodijo se čez sobe in vsak dan postavljajo ista neumna vprašanja, kaj je z otrokom, namesto da bi sami ugotovili kaj je, nato pa ustrezno pomagali. za dnevno vizito je potrebnih pet-šest zdravnikov, ki ne počnejo čisto nič drugega kot da hodijo okrog. Vprašanja postavlja le en zdravnik in si nekaj zapisuje, drugi pa stojijo okrog njega in se neumno režijo.

In še kratek opis novega psihološkega kadra:

Takoimenovana razvojna psihologija se je neverjetno razširila, in vse več otrok mora hoditi k njim na povsem nepotrebne preglede. Oni otroka enostavno razglasijo za nenormalnega, pri tem pa ne podajo nobene strokovne diagnoze. Otrok mora enostavno hoditi na te preglede in se pustiti poniževati, starši pa so prisiljeni to prenašati, ker se bojijo da bo zdravnik izdal negativno mnenje in s tem otroku preprečil šolanje.

Število zdravnikov razvojnih psihologov, logopedov in psihologov je ogromno. Večji del le-teh je povsem nekoristen.
Če bi vsi ti zdravniki sodelovali pri dejanskem zdravljenju, bi to precej skrajšalo čakalne vrste. Vsi ti kvazi-psihologi dobivajo plačo in številne privilegije. Zasedajo ordinacije, ki bi prav prišle za dejansko pomoč pacientom.

Delež zdravnikov, ki se dejansko ukvarjajo z zdravljenjem pacientov, je manj kot 50% in še pada.

Welcome to Blog.com.

This is your first post, produced automatically by Blog.com. You should edit or delete it, and then start blogging!